Šola za starše

Šola za starše

V sodelovanju z Akcijsko skupino Medvode že nekaj let zaporedoma organiziramo »Šolo za starše«. To je ena izmed oblik sodelovanja s starši, v kateri se s predavatelji različnih področij, predvsem pa strokovnjaki predšolskega obdobja pogovarjamo o razvoju otroka in vseh posebnostih tega razvojnega obdobja. Teme predavanj so take, da se lahko pogovarjamo o konkretnih primerih iz svojega domačega okolja.

Tudi v letošnjem šolskem letu 2018/2019 organiziramo tri srečanja, in sicer:

 

Predavatelj: Datum in prostor: Naslov:
DARJA BARBORIČ VESEL torek, 2.10.2018
ob 18.00
v OŠ Medvode
Starševsko vodstvo – skrivnost osebne avtoritete (Familylab)
URSULA OBREZA torek, 27.11.2018
ob 18.00
v OŠ Medvode 
Kako rečeš ne brez slabe vesti (Familylab)
ALEKSANDRA ROŽMAN torek, 22.1.2019
ob 18.00
v OŠ Medvode
 Kako preprečiti otrokovo čustveno stisko in spodbuditi čustven razvoj

 

Starševsko vodstvo – skrivnost osebne avtoritete

Izkušnje so tiste, ki oblikujejo naše možgane. Nova odkritja na področju nevroplastičnosti potrjujejo, da lahko starši s tem, kakšne izkušnje nudijo otrokom, neposredno vplivajo na razvoj možganov svojih otrok in položijo temelje za integracijo njihovih možganov in psihično zdravje.

Otroci potrebujejo vodstvo odraslih! Odločilen za dobrobit in celosten razvoj otroka pa je način, kako starši uporabljajo svojo psihološko in fizično moč. Starševsko vodstvo mora temeljiti na istih vrednotah, kot to velja za odnose med odraslimi. Temelj za sodelovanje odraslih in otrok je, da pokažemo zanimanje za to, kdo so, kaj mislijo, čutijo, hočejo, kakšne potrebe imajo, kje so njihove meje. Tudi otroci morajo vedeti, kdo so njihovi starši in zakaj se zavzemajo. Prav avtentičnost daje staršem potrebno osebno avtoriteto, s katero lahko vplivajo na svoje otroke. Otroci potrebujejo starše, ki jim kot nekakšen svetilnik, v rednih razmikih pošiljajo jasne signale, saj otrokom primanjkuje izkušenj, kot se morajo tudi naučiti socialnih veščin: kako naj v medosebnih odnosih z drugimi pridobijo sposobnost, da izrazijo svojo osebnost in svoje želje ter so hkrati dojemljivi za signale, ki jih pošiljajo drugi.

Ali in kako razvoj otroka, njegovo samozavest, samopodobo, sodelovanje, odnose z drugimi in socialne veščine podpira ali ovira tekmovalnost, ki je današnjem času zelo razvita, kako ob tem ohraniti pomen raznolikosti nadarjenosti? Če starši verjamejo, da se mora otrok uveljaviti le s primerjanjem in tekmovalnostjo, potem bo to verjel tudi otrok in bo svoje poraze doživljal kot življenjsko ogroženost. Koliko se bo znal soočiti s svojimi mejami in se srečati s frustracijami ob ovirah je odvisno od tega, kako in koliko je otrok uzrt s strani starša. Kakovost naših odnosov odloča o tem, kako bomo napredovali in se razvijali kot ljudje. Ena najpomembnejših kvalitet teh odnosov je enakovrednost, ki izpolnjuje temeljno potrebo vsakega človeka: da je viden in slišan in da se ga kot posameznika jemlje resno. Enakovrednost se izraža predvsem v jeziku: v enakovrednem dialogu starš in otrok izražata sebe in sta pri tem avtentična – to pomeni, da sta sposobna biti iskrena in verodostojno in z osebno govorico izražati sebe. To je pogoj za neposreden, topel stik, za razvoj osebne avtoritete in predelovanje ter reševanje konfliktov in težav v družini. Osebna avtoriteta staršev se krepi, če se ti upajo biti odprti, ranljivi in prilagodljivi ter če prevzamejo odgovornost za kakovost življenja v družini, namesto da zanjo krivijo otroke ali drug drugega. Družine najbolje napredujejo takrat, ko nihče nikogar ne poučuje, temveč se vzajemno drug od drugega učimo.

 

Kako rečeš ne brez slabe vesti

Odločilno za kakovost naših razmerij je, da se naučimo drugim reči ne, in enako pomembno je, da se sebi naučimo reči ja. Iz spoštovanja do sebe in do drugih moramo spoznati svoje meje in definirati same sebe ter to znati storiti, ne da bi prizadeli druge. Kako vse to storiti brez slabe vesti in zavedajoč se, da moramo biti otrokom dober zgled, da pa ne postanemo niti njihova žrtev niti žrtev drugih odraslih?

Naklonjenost staršev, ljubezen, sprejemanje otroka, takega, kot je, so kvalitete odnosa, ki otroku sporočajo, da je kot človek brezpogojno ljubljen. Družina, ki otroka neguje, ga pestuje, se zanj zanima, ga sliši in vidi, zagotavlja otroku pogoje, v katerih lahko razvije temeljno zaupanje v svet in ljudi okrog sebe, saj je njegova integriteta spoštovana. Za starše je pomembno, da naklonjenosti ne zamenjajo s popustljivostjo, ljubezni ne s prijaznostjo in vljudnostjo, in sprejemanja otroka, takšnega kot je, ne s sprejemljivostjo vsega, kar otrok naredi, reče, želi. To vodi v nesamostojnega in čustveno občutljivega otroka, ki ni pripravljen na soočanje z vsakodnevnimi izzivi, frustracijami, nelagodji, in ga potemtakem dela ranljivega in nezmožnega polno odgovornega življenja v odraslosti.

Zato, da otrok odraste v samostojnega odraslega z neokrnjeno integriteto, je enako pomembno, da je zadovoljena potreba po ljubezni, kot tudi potreba po strukturi, jasnih mejah, zahtevah ter ustreznih pričakovanjih. Le te lahko postavijo odrasli, ki se zmorejo sklicevati na avtoriteto lastnih vrednot in prepričanj in se ne zatekajo k zunanjim avtoritetam. Za starše je ključno vedenje, kako v avtentični maniri in z osebno govorico nagovoriti otroka v procesu postavljanja zahtev in omejitev. Obenem pa ohranjati zavedanje, da bo postavljanje strukture, zahtev in meja vodilo v zdrav razvoj samostojnega otroka in kasneje odraslega samo v primeru, da je upoštevana integriteta otroka.

Če kot starši nenehno dopuščamo otroku (oz. komurkoli), da prestopa naše meje, nas starševstvo (oz. katerikoli odnos) izčrpava, otrok pa se počuti krivega za našo izčrpanost. Če pa v odnosu upoštevamo tudi svoje potrebe, meje in čustvene odzive, otroku nudimo tisto, kar je najpomembnejše, to pa je starševsko vodstvo. Naučimo ga bivati s soljudmi, izražati lastne meje in želje ter razvijati empatijo, samospoštovanje in socialne veščine.

Kdaj in čému torej reči ne? Dejstvo je, da za izrekanje ne ni pravila. Najboljši ne in najbolj ljubeč ne je tisti ne, ki ga izrečemo, kadar z njim pritrjujemo svojim mejam, vrednotam in željam. Ni pomembno, čému rečemo ne in kako pogosto, temveč je pomembno, zakaj in kako to rečemo. Iz pravih razlogov in predvsem – brez slabe vesti!

 

Kako preprečiti otrokovo čustveno stisko in spodbuditi čustveni razvoj?
                                                        

Vsi otroci se soočajo s čustvenimi stiskami tekom odraščanja. Če ob tem nimajo zadovoljive podpore staršev so primorani čustva izražati na škodljive načine. Na predavanju bomo spregovorili o znakih otrokovega nefunkcionalnega čustvovanja. Predstavili bomo najpogostejše zametke čustvenih težav, ki se kažejo na področjih otrokovega prehranjevanja in preživljanja prostega časa, v šolskem okolju in v odnosih s sovrstniki, ter se odražajo v otrokovi samopodobi in samospoštovanju ter v vsakodnevnem vedenju. Posredovali bomo načine, kako lahko starši preventivno in samostojno pomagajo otroku, ter spregovorili o najučinkovitejših oblikah strokovne pomoči za razvite težave. Predava dr. Aleksandra Rožman z Inštituta PSIHOLOGIJA ZAŠČITITI OTROKA za psihoterapijo, raziskovanje in izobraževanje. V inštitutu izvaja psihoterapijo za starše otrok v čustvenih stiskah in individualno sistemsko relacijsko psihoterapijo za odrasle z raznolikimi čustvenimi težavami.